Govorili smo za zaposlenimi v Zavetišču za živali Maribor, ki so nam povedali, da si ljudje delo v zavetišču pogosto predstavljajo drugače, kot dejansko je.
Kaj vas je pripeljalo do dela v zavetišču za živali?
Do dela v zavetišču te v glavnem pripelje želja po delu z živalmi, torej pomagati tistim, ki so ostale brez svojega doma, saj so morda nekomu nezaželene ali pa so bile zaradi slabega ravnanja odvzete.
Kakšen je vaš vsakdanjik pri delu z živalmi, kot so mucke in psi?
Ljudje si delo v zavetišču pogosto predstavljajo drugače, kot dejansko je. Naš vsakdanjik se v veliki meri vrti okoli čiščenja in razkuževanja namestitvenih prostorov in pripomočkov. V sezoni mačjih mladičev pa velik del dneva namenimo hranjenju mladičev in dajanju terapij. Ko so nujna opravila končana, sprehajamo pse, vodimo oglede za potencialne posvojitelje, urejamo okolico in opravljamo terensko delo. Delo v zavetišču je zelo dinamično in zahtevno ter ga nikoli ne zmanjka.
Kateri so največji izzivi, s katerimi se soočate pri svojem delu, in kako jih premagujete?
Največji izziv je vsekakor najti odgovorne domove za zapuščene živali, predvsem za odrasle in starejše pse ter mačke. Pri mladičih tega problema skorajda ni, saj se hitro najdejo posvojitelji. Vsako leto se soočamo tudi z velikim številom zapuščenih mačjih mladičev in premalo namestitvenih prostorov. Zato smo pogosto prisiljeni improvizirati, »čarati« in se truditi najti vedno boljše rešitve za namestitev in kakovostno oskrbo za mladiče.
Ali lahko delite kakšno posebno zgodbo o eni izmed živali v zavetišču, ki vam je še posebej pri srcu?
Vsaka žival nosi svojo zgodbo in krivično bi bilo izpostaviti le eno. S posvojitelji ostanemo v stikih tudi po posvojitvi in najlepše je, ko prejmemo fotografije kosmatincev iz njihovih novih domov. Te slike nas spomnijo na njihovo bivanje pri nas, na vse izzive, težave, veselje in smeh, ki so nam ga prinesli, včasih pa tudi kakšno solzico žalosti, ko smo nestrpno čakali dan, ko bodo zapustil zavetišče.
Kako se počutite, ko vidite živali, ki so bile zapuščene ali zlorabljene, in kako jim pomagate, da ponovno zaupajo ljudem?
Vsaka zgodba se začne s težkim občutkom nemoči in žalosti. Pogosto se vprašaš, zakaj sploh nekateri ljudje lahko imajo »hišne ljubljenčke«, namreč popolnoma vsak lahko ima žival, če ima urejene pogoje zanjo ali ne.
Včasih kak delček pretekle zgodbe spoznaš, sploh v primerih odvzete živali s strani veterinarske inšpekcije ali oddane živali v zavetišče s strani lastnika. Pri najdenčkih, kjer lastnik ni znan, pa ne veš ničesar – niti kako in kje je žival bivala niti zakaj je nihče ne pogreša.
Za večino teh živali je sprejem v zavetišče šok. Nekatere potrebujejo več časa, druge manj, da začnejo zaupati. Ko spoznajo, da smo mi tisti, ki jih hranimo, sprehajamo in skrbimo zanje, se nam počasi začnejo odpirati, zaupati in kazati svoj pravi značaj. Neverjetno je, kako malo je v resnici treba, da te žival vzljubi in ti začne zaupati, ter kako veliko ljubezni ti vrne
nazaj.
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imajo ljudje o živalih v zavetiščih, in kako bi radi to spremenili?
Najpogostejše zmote, ki jih imajo ljudje o živalih v zavetišču, vključujejo prepričanje, da so v zavetišču le psi z vedenjskimi težavami ali nevarni psi, ter strah, da odraslih psov in mačk ni mogoče prilagoditi njihovih željam.
Treba je vedeti, da je vsaka žival specifična. Ne osredotočamo se izključno na izgled ali starost, temveč na karakter živali in če smo ji sposobni nuditi pogoje za bivanje. Prav tako se moramo zavedati, da če nimamo potrebnega znanja o vedenju živali in njihovi vzgoji, lahko hitro pride do težav.
V zavetišču imate možnosti žival predhodno spoznati, nihče pa ne bo jezen, če se ne odločite za posvojitev, če ugotovite, da ji ne morete nuditi tistega, kar potrebuje. Ravno to je bistvo odgovornega skrbništva – zavedati se potreb živali in lastnih zmogljivostih, da preprečimo nepotrebno trpljenje živali ali sebi.
Želimo si, da bi ljudje dali živalim priložnost, ne glede na njihova leta ali izgled. Namesto strahu, da bi prehitro ostali brez živali, ker je le ta »stara«, je bolje pomisliti, kako je živali, ki bo zaradi starosti ali določenega zdravstvenega stanja do smrti ostala v zavetišču, ki bi naj bil le njen prehodni dom.
Kako skrbite za dobro počutje živali v zavetišču in katere aktivnosti so najbolj priljubljene med njimi?
Za dobro počutje živali skrbimo predvsem s crkljanjem, sprehodi, igro, dobro hrano, svežo vodo, mehkimi ležišči in veterinarsko oskrbo. Tukaj je treba izpostaviti prostovoljne sprehajalce, ki pomagajo, da se vsi psi vsakodnevno sprehodijo, prostovoljce, ki pomagajo pri oskrbi muc in vse tiste, ki z donacijami hrane, ležišč, igrač in drugih pripomočkov pomagajo pri kakovostnejšemu bivanju živali. Psom so gotovo najljubše aktivnosti sprehod, igra in cartanje. Muce preprosto obožujejo sončenje, igro in cartanje, kadar jim paše.
Kako se spopadate s trenutki, ko žival ne najde doma dlje časa? Kaj vas motivira, da vztrajate pri svojem delu?
Ko žival dlje časa ne najde doma, to prinese občutke žalosti in razočaranja. Osredotočamo se na to, da žival predstavimo skozi naše oči, ljudi poskušamo prepričati, da vidijo in začutijo to, kar vidimo in čutimo mi. Včasih traja dolgo, da najdemo pravega posvojitelja, vendar nikoli ne obupamo.
Kako lahko lokalna skupnost in posamezniki pomagajo zavetišču, bodisi z donacijami, prostovoljnim delom ali kako drugače?
Lokalna skupnost in posamezniki lahko našemu zavetišču pomagajo na več načinov. Največjo pomoč predstavljajo odgovorne posvojitve živali, saj le s posvojitvami lahko nadaljujemo z našim delom reševanja in skrbi za druge živali v stiski. Kdor pa ne more (več) posvojiti, lahko ogromno prispeva z ozaveščanjem drugih. Povečanje zavedanja o odgovornem lastništvu, o pomembnosti posvajanja iz zavetišča ter sterilizacije in kastracije psov in mačk je ključnega pomena.
V »idealnem« svetu, kjer bi bili vsi lastniki odgovorni in bi skrbeli za svoje živali, zavetišča ne bi potrebovala donacij in prostovoljcev.
Katere so največje radosti in zadovoljstva, ki jih doživljate pri delu v zavetišču za živali?
Gotovo je največja sreča, ko ti žival, za katero skrbiš in se trudiš, vrača ljubezen, ki jo daješ. Vsekakor pa si resnično zadovoljen, ko gre žival iz zavetišča novemu boljšemu življenju
naproti.
Kako vpliva vaše delo na vaše osebno življenje in kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo o delu v zavetišču za živali?
Delo v zavetišču močno vpliva na osebno življenje – jezo, misli, veselje in tudi žalost včasih neseš domov. To delo se prepleta s celotnim tvojim življenjem in je del vsakdana. Če na to nisi pripravljen, potem morda takšno delo ni zate. Tistim, ki razmišljajo o delu v zavetišču, bi svetovali, da poskusijo to delo na lastni koži – najboljši način za to je prostovoljno delo v lokalnem zavetišču. Tako se bodo lahko zares prepričali, ali jim to delo ustreza.
Delo v zavetišču za živali ni le služba, temveč način življenja, ki zahteva stabilnost, sočutnost in predanost. Pomembno je imeti jasno sliko o tem, kaj takšno delo dejansko vključuje, in biti pripravljen na vse.
