Še dobro, da je bend Zmelkoow prišel na Štuk in odigral dolg seznam svojih pesmi, pri katerih ni manjkalo niti energičnih, divjih, porednih pesmi, prav tako pa ne tudi tistih, ki so nežne, izpovedne, ljubeče in žgečkljive.
In od prvega hipa je bilo videti, da jih ima publika rada. Komaj so prišli fantje in dekleta na oder, že je bila publika takoj pod odrom. Pri kakem drugem bendu bi se publika precej sramežljivo in počasi pomikala k odru, sinoči pa ni bilo nobenega dvoma, da je ljubezenska kemija med bendom in obiskovalci Štuka velika in da je zrak nabit z naklonjenostjo. In prišli in peli in plesali in navijali, da bi z odra zadonela ravno njihova najljubša pesem, so prišli malčki, najstniki, mladi in malo manj mladi. Pa tudi starejši.
Niso taki, ker bi kaj takega pojedli
In kaj jedo v bendu, da imajo toliko energije, da odigrajo svoje pesmi in zaigrajo performens od začetka do konca, torej več ur? Goga Sedmak nam je dejal: “Danes so nam prinesli mehiško hrano, pa to najbrž ni ključen razlog. Ker zadnjič, ko smo jedli senegalsko hrano, ali pa na Gorenjskem, ko smo jedli klobaso in zelje, je štimalo precej podobno. Tako da hrana ni ključen dejavnik.” Torej energijo dobijo drugje.
Radi se imajo
Publika je res sodelovala od začetka do konca. In pokazala, da ima rada Zmelkoow. Še dobro. “Mi igramo na Štuku, preko palca bi rekel, že tridesetič. Dostikrat smo bili tukaj in še marsikje smo bili,” je razmišljal Goga. In Maribor se jih še ni naveličal. Očitno je naveza jugozahod in severovzhod Slovenije dobra, je še razmišljal, ko je na drugi strani diktafona dobil namig, da je med Primorci in Štajerci posebna zveza, in iskreno dodal: “Ti moram izdati, jaz sem kar zajeten kos Štajerca, ker imam oba starša Štajerca – pa še študiral sem v Mariboru. Tako da nisem daleč od tu.” Še dobro.
S pesmijo Še dobro začeli tudi gibanje Še dobro
Aha, in zdaj je dobro tudi gibanje Še dobro. “V glavnem, mislim, da so ljudje naveličani slabih – no, dobrih novic skoraj več ni. In če dobro poslušaš, postaneš čedalje bolj depresiven, duhomorno zagrenjen,” je novo gibanje in predvsem vzrok za pesem Še dobro razlagal Goga po koncertu v zaodrju. In dodal: “Tudi v tem, da ljudje pobijamo sami sebe in bomo na koncu izumrli. In bodo prosperirali črički in druge žuželke, ki se bodo drli ‘Še dobro, da ste idioti izginili’.”
Glasbene želje so kot nindže, ki te presenetijo iz omare
Izbor pesmi je bil odličen. Vse od začetka so upoštevali glasbene želje. No, saj če je človek bil pozoren, bi lahko ugotovil, da je Goga z odra poslal vprašanje za glasbeno željo in hkrati že namig, kaj bi ta želja bila. A ni bilo ves čas tako. V prvi, drugi, tretji in ostalih vrstah pod odrom se je kaj hitro zaslišal kak naslov pesmi ali pa verz. Goga pravi, da z odra niso kaj veliko namigovali: “V resnici ne. Ene dve sta nas pa res fejst presenetili. Ene znamo bolj, ene znamo manj. Jaz imam glasbene želje rad, tako malo kot detektiv, ki je v filmu imel nindžo, ki ga vsake toliko časa napade z omare, ne da bi pričakoval.” Radi se postavljajo v pozo: “Bodi malo pripravljen, ker nikoli ne veš, od kod te kaj doleti.” In Goga pravi, da je hvaležen, da so na koncertu tudi ljudje z malo eksotičnimi glasbenimi željami.
Biti v trenutku tam, kjer si
In, ja, znajo improvizirati. In tudi živeti v trenutku, pač tam na odru, kjer se lahko marsikaj zgodi. In potem se sproti odločajo, kaj in kako bodo zaigrali, kako bodo zaplesali, kam se bodo obrnili. Na kateri nasmešek iz publike bodo reagirali tako, da se bodo nasmehnili nazaj. Včeraj je bilo videti, da kar na vse. Pa tudi pomežikniti, če je že kdo mežikal njim. In prisluhniti.
Če ni polno, še ne pomeni, da je nepopolno
Pa pač se je še to zgodilo, da so špil začeli v nepolni sestavi, a še vedno popolni. Ker polno ne pomeni popolno in nepolno tudi ne pomeni nepopolno. Na začetku je dejansko manjkal en član. Pač v službi še je in bo prišel kasneje, je rekel Goga za Zergoloffa. Saj veste, tistega, ki ima lasuljo. Tokrat bele lase. Goga je rekel, da bodo najprej pač peli in igrali tiste pesmi, ki jih lahko igrajo brez Zergoloffa. Vse se je slišalo odlično, pa naj bo to, ker je ekipa na odru znala peti in igrati, pa tudi to, ker so na Štuku poskrbeli za super ozvočenje. Če ga ne bi bilo, bi zvenelo drugače. Še dobro, da ni.
“Kar imamo naštudirano, ponavadi na špilih ne velja kaj dosti”
“V resnici je to precej močen znak naše identitete,” je odgovoril Goga na vprašanje ali ugotovitev, da se na odru kar sproti dogovarjajo, kdo bo kaj pel in igral. Pa kako. Sploh, ker se je kar sproti dogovoril, da ene pesmi ne bo pel on, ampak pevka. “To boš ti zapela?” jo je vprašal in je rekla: “Ja, bom.” Preprosto. Pač saj imajo kaj naštudirano, “a kar imamo naštudirano, ponavadi na špilih ne velja kaj dosti,” je bil iskren. In ta njihova improvizacija, še boljše rečeno, sproščenost brez kompliciranja, deluje tudi z odra dol. In potem se vprašaš, ali je črpal energijo od publike bend ali je publika črpala energijo od benda. Ali pa smo si energijo podajali.
Če koga ni, ga pač ni, ko pa je, je pa tudi v redu
Če nekdo manjka za nekaj komadov na odru, tako kot se je sinoči zgodilo, ni nič strašnega, pravi Goga. “Ni hudega. Moj bivši šef je rekel ‘Koga nema, bez toga se može’ (prevod: Kogar ni, brez tega gre). In to je naš moto. Če je kdo na odru, je muzika. Če nikogar ni, ni muzike. Če sta dva, je duet, če so trije, je trio. In tako naprej,” je bil flegmatičen in poudaril: “V vsaki postavi se da izdelat komad.” Še dobro. A vseeno je treba priznati. Ko je Zergoloff manjkal, je bilo odlično, ko je bil z njimi, pa prav tako. Še enkrat – še dobro.
