Pred časom so na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti obravnavali primer v Sloveniji ukradenih otrok. Pobudnica razprave je bila Simona Šeremet Kalanj (prej Simona Kalanj Mitevski), ki pomaga materam, ki sumijo, da njihovi novorojenčki niso umrli, pač pa so bili ukradeni, navajajo na portalu.
Simona Šeremet Kalanj je na seji, na kateri so bili tudi predstavniki različnih ministrstev, dejala: “Smrt otroka je sama po sebi boleča. Še bolj boleče pa je, da mama podvomi, ali je ta otrok res umrl ali živi z neko drugo družino. Trenutno imamo več primerov v Sloveniji, štiri v Mariboru, enega v Celju, enega v Kranju. V Novem mestu smo ga delno že rešili sami, v Velenju pa je v celoti rešen.”
V vseh primerih v Mariboru ista ekipa zdravnikov in babic
“V porodnišnicam je bilo rečeno, da je otrok umrl, porodnišnica jim ni dovolila še zadnjič videti otroka. Veliko otrok je umrlo z zelo podobno diagnozo,” je povedala v nagovoru Simona Šeremet Kalanj in dodala: “Najbolj grozno od vsega naštetega pa je to, da se ne ve, kje so otroci pokopani. Smo vprašali porodnišnice, nobena izmed naštetih ni vedela, kje je pokopala otroka.”
Šeremet Kalanjova je spregovorila tudi o konkretnih primerih mater, ki jim pomaga. “V vseh štirih primerih v Mariboru opažamo, da je oseba, ki je izpolnjevala bolnišnično dokumentacijo, ki je bila nato posredovana upravni enoti, bila ista. V Mariboru je bila ista ekipa zdravnikov, ista ekipa babic. Matičarji so svoje delo opravili v neskladju s takratnim zakonom, torej je krog sklenjen. Manjka samo še podatek Centra za socialno delo,” je dejala.
Povedala je, da so bili na CSD za matere, ki dvomijo, da so njihovi novorojenčki zares umrli, vselej nedosegljivi, kljub prošnjam, da jim povedo, koliko otrok je bilo od leta 1971 do leta 1990, kjer datirajo primeri v Mariboru, posvojenih, in tega podatka niso izdali: “Želeli smo vedeti le številko, pa nam tega niso pokazali.” Niso želeli vedeti kdo je bil posvojen, želeli so vedeti zgolj številko. A te informacije niso dobili.
Kot je povedala, o dveh primerih piše: “Ni dala denarja, otrok je umrl,”
“Stopila sem v UE v Mariboru in vprašala matičarko, kaj naj bi to pomenilo. Rekla je, Simona, ti ne razumeš. Ni plačala prvega rojstnega lista. Mogoče jaz res ne razumem, ampak nekaj pa razumem. Da ne verjamem vedno vsega, kar slišim,” je še povedala. Zato je šla po odgovor drugam. Na Ministrstvu za notranje zadeve je izvedela, da se prvega rojstnega lista nikoli ne plača. “Po istem vzorcu so se zadeve dogajale po vseh državah bivše Jugoslavije.”
Mlada ženska iz Velenja ugotovila, da je bila kupljena v Bosni
Simona Šeremet Kalanj je povedala tudi o mladi ženski iz Velenja, ki ji je pomagala razrešiti njeno zgodbo. Kot je povedala, je ženska dvomila v svojo posvojitev. Hitro so ugotovili, da je bila kupljena za 30 tisoč nemških mark v manjšem kraju v Bosni. “Ker je bila kilav otrok, prezgodaj se je rodila, sicer bi bila vredna več. Vsa dokumentacija je bila urejena naknadno, tudi vpis v matično knjigo rojstev.”
Ko se je ženska pogovorila s svojo posvojiteljico, ji je ta priznala, da je to res: da jo je res kupila, ker ni mogla zanositi, in da je zanjo res plačala 30 tisoč nemških mark socialnemu delavcu, in ji res naredila naknadno dokumentacijo. “Že to je nedopustno. Mlada dama je kupljena v Bosni, je iz pravoslavne družine, danes je muslimanka. In ko je to izvedela, se ji svet sesul. Mene je vprašala: “Simona, kdo sem jaz?”
“Primer iz leta 1990 v Maribor. Dojenček je umrl. Zaposlena je bila mama, zaposlen je bil mož, se pravi oče otroka. Niso dovolili pokopa in niso videli otroka. Mamica se je po desetih letih vrnila v Slovenijo. Celo dopoldne sem prosila, prosila kriminalista, kateremu je bila poslana dokumentacija, iz kabineta bivše ministrice Bobnarjeve, ki smo ji izredno hvaležni, da sprejme mamico, ki je prišla iz Beograda. 300 in en izgovor sem slišala, zakaj je ne more sprejeti,” je še pripovedovala Simona Šeremet Kalanj in dodala: “Od dokumentacije ni zbral ničesar, samo tisto, kar sem mu jaz prinesla, jaz sem samo fizična oseba, nisem kriminalist, jaz sem samo medicinska sestra. Nič. Tožilstvo je naši mamici napisalo, da ne bodo obravnavali, ker ni znan storilec. Sej če bi mi vedeli, kdo je storilec, pa načeloma tudi vemo, bi to jasno in glasno napisali.”
Mamice imajo pravico vedeti, kje je njihov otrok
Na seji je povedala še o nekaj drugih primerih. Svoj nagovor pa je zaključila s pozivom, naj se dokumentacije ne skriva več, saj se s tem dvoma ne zmanjša, temveč poveča. “Mamica ima pravico na pokopališču svojemu otroku prižgati svečko, mamica ima pravico vedeti, kje ta otrok je, če je živ.”
