V Mariboru se pripravljajo na predstavitev projekta Stalag XVIII D, s katerim bodo obudili spomin na številne sovjetske vojne ujetnike, ki so bili zaprti v nekdanjem nacističnem taborišču Stalag XVIII D v tem mestu. Slovesnosti, ki bo 8. julija, naj bi se udeležil celo vodja ruske diplomacije Sergej Lavrov.
Mestna občina Maribor želi v sodelovanju z ruskim veleposlaništvom v Sloveniji ter Muzejem narodne osvoboditve Maribor pred 70. obletnico konca druge svetovne vojne, ki jo bo svet obeleževal prihodnje leto, obuditi spomin na Stalag XVIII D in ujetnike, ki so ga preživeli ali v njem umrli.
Med drugo svetovno vojno je bil kompleks opuščenega carinskega skladišča na Einspielerjevi ulici in območje nekdanje jugoslovanske vojašnice v Melju nemško ujetniško taborišče, imenovano Stalag XVIII D. Ustanovljeno je bilo takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske oziroma vstopu nemškega okupatorja v Maribor.
V nemških dokumentih se prvič omenja 1. junija 1941, ko je bilo v taborišču nastanjenih 3838 jugoslovanskih in 208 britanskih vojnih ujetnikov. Zadnjič se kot samostojno ujetniško taborišče omenja 1. oktobra 1942, in sicer z 11.444 ujetniki, med katerimi je bilo 6180 Francozov, 2812 Britancev, dva Jugoslovana in 2450 sovjetskih vojnih ujetnikov. Najhuje naj bi se godilo prav slednjim, ki so v ujetništvu večinoma tudi umrli.
Ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo v določenem trenutku več kot 5000, so bili v Mariboru nastanjeni ločeno od ostalih vojnih ujetnikov in deležni še posebej krutega ravnanja nemške vojske. Zaprti so bili v carinskem skladišču, kjer je zaradi nemogočih razmer, izčrpanosti in podhranjenosti izbruhnila epidemija tifusa.
“Razmere, v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki v Mariboru, se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih Dachau, Auschwitz, Mauthausen in drugih,” je za STA pojasnila direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor Aleksandra Berberih Slana. “Ujetniki so bili sestradani. Več kot 5000 mož ni imelo lastne kuhinje, sanitarij in so spali na golih tleh. Stražarji, razen redkih izjem, so jih sadistično pretepali,” je dodala.
Mariborčani so ujetnikom skušali pomagati. “Morda so štruce kruha, ki jih je za sovjetske vojne ujetnike na skrivaj dajala lastnica majhne trgovine v Melju, komu med njimi rešili življenje,” je še povedala. “Pomoči je bilo kar nekaj, a je bila le kaplja v morje. Ujetniki so množično umirali in pričevanja beležijo, da so jih z vozovi vozili na pobreško pokopališče. V te vozove so vpregli še živeče sovjetske vojne ujetnike.” Točno število smrtnih žrtev ni znano, gre pa po besedah direktorice v več tisoče.
Pred nekdanjo carinarnico, ki je zdaj prazna, so septembra 2011 odkrili spominsko obeležje, ki je za zdaj tudi edini pomnik krute zgodovine tega objekta. Oktobra lani si ga je ogledala ruska delegacija na čelu z direktorjem Centralnega muzeja velike domovinske vojne Vladimirjem Zabarovskim, kaj točno so se dogovorili, pa ni znano.
Zaenkrat je znano le to, da bodo v objektu 8. julija postavili manjšo razstavo ter virtualno predstavitev muzeja, ki naj bi ga v prihodnjih letih postavili tu. V okviru enodnevne prireditve bodo javnosti omogočili, da si ogleda notranjost stavbe. “To je le predstavitev projekta, ki bo nekoč tu,” je pojasnila Berberih Slana.
Dogodka naj bi udeležila pomembna delegacija iz Rusije, po neuradnih navedbah tudi zunanji minister Lavrov. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec, ki opravlja tekoče posle, je pred dnevi poudaril, da gre za pietetni dogodek pod okriljem predsednika države, zato je prosil, da se ga tako tudi razume. Razstavo se je namreč pripravljalo dolgo časa, še preden je izbruhnila kriza v Ukrajini.
Po besedah mariborskega župana Andreja Fištravca gre za še en projekt odpiranja mesta navzven in razkrivanja nepoznanih delov zgodovine mesta. Spomnil je, da veliko Mariborčanov sploh ne ve, da je bilo v mestu taborišče.
Vir: STA
