Slovenskega odbojkarja Roka Možiča je doletela izjemna čast. V sezoni 2023/2024 je v italijanski odbojkarski ligi v svoji ekipi Rana Verona prevzel vlogo kapetana. S tem je nasledil 44-letnega Raphaela, ki se je v pretekli sezoni upokojil. Komaj 21-letni Možič je s tem dosegel novo priznanje za slovensko odbojko. Prav tako gre za svojevrstno priznanje tudi v eni izmed najmočnejših odbojkarskih lig na svetu, italijanski ligi, kjer ni v navadi, da bi kapetansko vlogo prevzeli tuji in na drugi strani tako mladi igralci.
Športna agencija Proelium se je z Rokom Možičem se pogovarjala o veliki časti in hkrati veliki odgovornosti.
Rok z 21 leti si postal kapetan Verone. Kaj zate to pomeni?
“Ja, res je, pri 21 letih postati kapetan je velika čast, hkrati pa tudi velika odgovornost. Jaz bom dal vse od sebe na igrišču. V tem trenutku zdaj, ko sem postal kapetan, pa je potrebno poskrbeti še za veliko ostalih stvari. Poskušal bom pomagati ekipi, poskušal biti vedno prvi, nek zgled. Ne bo lahko, ampak vedno sem imel rad te vloge vodje na igrišču, tako da sem zelo vesel in ponosen na to. Ampak zagotovo pa je to, kot sem dejal, velika odgovornost in veliko bo tudi dela.”
Se zavedaš dejstva, da so v ekipah to po navadi domačini, pa tudi veliko bolj starejši in izkušeni igralci?
“Se zavedam. Po navadi so to res v nekih takih ekipah domačini oziroma nekdo, ki je že dalj časa v ekipi. Tudi tukaj se je nekako pričakovalo, da bo to Luca Spirito. In tudi sam sem to pričakoval, ampak potem se je na koncu trener odločil, da to vlogo predaja meni. Kot sem rekel, velik ponos, velika odgovornost, ampak to vlogo bo zagotovo potrebno tudi opravičiti. Po navadi so starejši, ampak vemo, da smo ljudje različni. Eni dozorimo, če lahko tako rečem, prej, nekateri kasneje. Upam, da bom vlogo oddelal na najboljši možni način.”
Izbrskali smo denimo podatek, da je pri 25 letih v Italiji to uspelo igralcu ekipe Lube – Ivanu Zaytsevu. Tebi je to uspelo še štiri leta prej?
“Tega podatka nisem poznal. Zagotovo sem najmlajši ali pa eden izmed najmlajših kapetanov v zgodovini italijanske lige. Kot sem rekel, velik ponos, sploh pa potem, ko je v Veroni bil kapetan veliki Raphael, moj velik prijatelj, velik igralec, velik človek. Zagotovo sem imel dve leti dobrega predhodnika oziroma vzornika, po katerem se še zdaj zgledujem. Poskušal bom nadaljevati to zmagovalno tradicijo.”
Opiši nam občutke, ko si ekipo prvič popeljal na igrišče kot kapetan. Najprej je bilo to na pripravljalnem turnirju in sedaj na prvi uradni tekmi. Na prvi tekmi si bil tako prvič zraven tudi, ko se je v zrak vrgel kovanec, s katerim se določi, katera ekipa prva servira.
“Ni enostavno oziroma je neka nova vloga. Sploh nisem navajen. Po navadi sem jaz vedno hodil na igrišče med zadnjimi. Sicer sem bil zgled, bil sem prvi pri stvareh, ki jih je bilo narediti, ampak vseeno so bili neki drugačni rituali. Zdaj pa navodilo ‘Rok, prvi moraš iti’, jaz pa čisto izgubljen. Po navadi grem pred napadalnimi udarci na WC, zdaj ni kaj dosti časa, ker moram iti na žreb. Ampak potrebno je priznati, da sem trikrat do zdaj žrebal in trikrat do zdaj sem dobil žreb, tako da očitno imam kar nekaj sreče. Dvakrat na pripravljalnem turnirju, tudi zdaj na prvi tekmi mi je uspelo. Upam, da se ta tradicija nadaljuje.”
Kako je prišlo do tega? Sta govorila s trenerjem o tem? In kako ti je bilo, ko si bil določen? Ali te je morda vprašal, če bi ti rad bil kapetan?
“Tako kot sem dejal, v bistvu ni bilo pričakovano. Res sem pričakoval, da bo to Luca Spirito. Mislim, da je za njega že osmo leto, letos bo star 30 let. Zagotovo ima veliko izkušenj iz igre, veliko preigranih tekem. Na koncu se je trener odločil za mene. Pogovor je bil kot ‘Ja, glej, odločili smo se, da ti damo to vlogo. Upam, da se zavedaš, da bo zelo težko, da boš moral veliko žrtvovati, tudi ko ti ne bo lahko. Ko se ne boš dobro počutil, ko ne boš dobro igral, boš moral biti prvi tam, ki bo pomagal ekipi.’ Zagotovo me je postavil trener pred veliko odgovornost in preizkušnjo. Upam, da bom izkoristil oziroma bom dal od sebe vse zato, da bo ta odločitev prava.”
Ko si na četrtkovi predstavitvi videl nov dres za sezono in ko je na odru stal tvoj dres s črto pod številko 19, kaj si razmišljal?
“Ne vem, iskreno. Vsakič je lepo videti to črto spodaj, je nekaj posebnega. Zagotovo potem, ko so to sprejeli še navijači in mi čestitali oziroma mi zaželeli srečo, je bilo lepše. Vedno me obdaja ta neka kurja polt. Kot sem dejal, sem eden izmed najmlajših, če ne najmlajši kapetan, mislim, da edini Slovenec, ki je kdaj koli imel kapetanski trak v italijanski ligi. To je velika čast, ampak kot vedno poudarjam, velika odgovornost. Jaz bom naredil vse, da se bo ekipa počutila dobro, da se bodo soigralci počutili dobro in da se bo na koncu zmagovalo. Vsi vemo, da je to tisto, kar jaz delam najraje in bom to poskušal dati tudi drugim, to mentaliteto in da bomo zmagovali skupaj, kar je zagotovo najlepše.”
Tvoja naloga je sedaj, da se končno lahko pogovarjaš s sodniki (smeh). Kako je bilo to na uvodni tekmi? Nekaj posebnega?
“Ja, vedno sem se rad kregal oziroma pogovarjal s sodniki. Zdaj končno imam to vlogo, da lahko to tudi uradno delam. Vemo, da se v odbojki načeloma s sodniki pogovarja samo kapetan. Že na prvi tekmi je bilo nekaj borbe oziroma, bomo rekli, lepi odnos, zagotovo pa nekaj nestrinjanja. Ampak to je vedno. Zagotovo pa brez večjih težav in upam, da bo tudi v prihodnje tako, da ne bo preveč rumenih kartonov.”
Si pa tudi ti tisti, ki sedaj govori s trenerjem in ga, denimo, prosi za dodaten prost dopoldan. Glede na to, da rad spiš, to pomeni, da zgodnjih jutranjih treningov več ne bo?
“Ja, načeloma se moram zdaj ob vsem pogovarjati s trenerjem. Karkoli si ekipa želi, moram jaz predati in se poskusiti pogajati. To ni enostavno, vemo, da je trener zelo zahteven in da nerad daje proste dni, ampak zagotovo bom po kakšnih lepih zmagah in težkih trenutkih poskušal izborit kak dan več. Če bi bilo po moje, se zjutraj sploh ne bi treniralo (smeh). Hecam se, vem, kaj je potrebno za vrhunski rezultat, tako da mi tudi to ni težko, čeprav se ne rad vstajam zjutraj. Zagotovo se te delovne navade ne bodo spreminjale. Kot sem rekel, moram biti vzor, moram biti prvi na treningu in dati največ kar lahko, tako da potem drugi vidijo, kako je treba in se zgledujejo po meni.”
Igraš v eni izmed najmočnejših odbojkarskih lig na svetu. Osvojil si že dve zlati žogi in si eden izmed najbolj prepoznavnih igralcev v ligi. Sedaj še kapetan. Se ti kdaj zdi, da sanjaš? Te je potrebno uščipniti?
“Ja, ko sem bil mlajši, sem si vedno želel igrati v Italiji. Te sanje so se uresničile. Že v prvem letu sem navduševal s predstavami, največ doseženih točk v celi ligi, največ doseženih točk z napadom, neki mejniki, zdaj še kapetanski trak. Res se mi dogajajo stvari, ki sem si jih vedno želel, nisem si predstavljal, da bodo kdaj res oziroma sem sanjal o njih, pa nikoli ni nujno, da se ti sanje uresničijo. Čeprav, če dovolj delaš in če dovolj verjameš v to, verjamem, da prideš na pravo mesto. Jaz mislim, da sem na pravem mestu. Sem zelo zadovoljen, včasih se dejansko ne zavedam, kaj se dogaja okoli mene.”
